"Ko so te preiskali, so iskali tri stvari: orožje, kamenje in revolucionarne kasete"

... To odkritje je bilo začetek Palestinskega zvočnega arhiva in založbe Majazz, projektov, skozi katera Swaitat danes raziskuje in ponovno izdaja palestinsko glasbo - od revolucionarnih pesmi prve intifade do pozabljenih jazz, folk, beduinskih in eksperimentalnih posnetkov. A arhivarstvo ga ne zanima, pravi. Palestinsko zgodbo danes predstavlja predvsem skozi poslušalske seanse, DJ sete in pripovedovanje zgodb. Skozi glasbo raziskuje vprašanja spomina, identitete, izgube, odpora ter slika eklektično podobo Palestine.

Swaitat, ki je bil aktiven v gledališču Freedom Theater, prostoru kulturnega odpora in umetniškega ustvarjanja v begunskem taborišču Dženin, je po umoru ustanovitelja Juliana Mer Kamisa odšel v London, kjer je nadaljeval študij igralstva, klovnovstva in pantomime. Na četrtkovem dogodku na Vodnikovi domačiji je pripomnil, da kot Palestinec potrebuješ še drugi potni list, da dobiš dostop do sveta.

Minuli teden je obiskal Slovenijo v okviru serije dogodkov Svobodna Palestina, ki jo je ob obletnici nakbe organiziral zavod Divja misel. V spodnjem pogovoru za N1 je med drugim povedal tudi, da trenutno pripravlja celovečerni dokumentarni film o Palestinskem zvočnem arhivu. Film so prvotno razvijali v sodelovanju z Guardianom, vendar pa je Swaitat po začetku vojne v Gazi sodelovanje zaradi, kot pravi, preveč spravljivega odnosa te medijske hiše do dogajanja v Palestini, prekinil. Zdaj projekt nadaljuje v sodelovanju s palestinsko produkcijsko hišo.

Pekel

Kako zveni Palestina? Rekli ste, da se palestinska glasba razlikuje od arabske – da se je po nakbi v Palestini začela drugačna evolucija glasbe. Kaj ste mislili s tem?

Glasba in poezija se spremenita, saj ju pišeš v povezavi s tem, kar vidiš, kar slišiš, kar doživljaš. To, kar se je Palestincem zgodilo v času nakbe leta 1948, je prav to, kar se jim dogaja od leta 2023. Gre za genocid. A takrat temu nihče ni želel reči tako. Palestinci so morali najti svoj lastni izraz, nakba, katastrofa. Temu, kar se dogaja zdaj, bi morali reči drugi genocid.

Po nakbi so se ljudje počutili povsem drugače. Imeli pa niso nikakršne podpore, nobene mednarodne pozornosti ni bilo. Palestinska umetnost, glasba in poezija so se takrat povsem spremenili. To je bila točka, kjer sta se arabska in palestinska tradicija ločili – v smislu kulture, identitete, razumevanja. Marsikomu se bo to zdelo kontroverzno, a identiteta Palestincev je trenutno drugačna od identitete Arabcev. Predstavljajte si: ljudje že skoraj 80 let živijo pod režimom vojaške kolonialne sile. Seveda bo njihova identiteta zaznamovana!

Kolonialna sila ni neka nevidna entiteta, za katero nihče ne ve. Ne, korenine kolonializma, ki so mu podvrženi Palestinci, segajo v čas holokavsta, druge svetovne vojne, v čas medsebojnega ubijanja belcev. Belci tega ne želijo nikoli več videti v odnosu do belcev. Če pa se dogaja ljudem drugačne barve kože, pa jih to ne moti.

To je spremenilo vse: fizično pokrajino, zvočno pokrajino. Tudi pred nakbo ljudje niso živeli čudovitega, brezskrbnega življenja. Britanski imperij je ubil ogromno ljudi. A pred vsem tem, kot rečemo "nekoč davno" oziroma v arabskem prevodu "mogoče se je zgodilo, ali pa tudi ne", je bil v Palestini mir. Zvok Palestine je bil takrat povsem drugačen. Zdaj Palestina zveni kot pekel: letala, bombe, nasilno naseljevanje, ločevanje cest, namenjenih Arabcem in Judom, ločevanje sosesk … To je zelo nasilna zvočna pokrajina.

Zdravilo

Med obiskom Dženina leta 2020 ste v nekdanji prodajalni plošč odkrili na tisoče kaset in vinilk. Tako se je začela zgodba Palestinskega zvočnega arhiva. Ob raziskovanju ste odkrivali vse mogoče žanre – od poročne glasbe do uporniške glasbe, od psihedelije do jazza, rocka in punka. Kako ste se počutili ob poslušanju? Kaj vas je najbolj presenetilo? Kaj je najbolj izstopalo?

Ko sem se odpravil v Dženin, sem pričakoval, da se bom s tem projektom poklonil beduinski glasbi, ki je tesno prepletena z mojo družino. Prihajam namreč iz beduinske družine, večina mojih družinskih članov je glasbenikov. Beduinstvo je način življenja. Zvočna pokrajina beduinov in njihov način življenja sta povezana z mističnimi in mitološkimi zgodbami. To je čudovito izročilo. Vse je povezano s pripovedovanjem zgodb, s potovanjem v domišljijske svetove. Medtem ko sedite tukaj, v domišljiji jahate konja v galopu. Hkrati pa so beduini nomadi. Predstavljajte si torej – ves čas potujete tako fizično kot v domišljiji, v dveh različnih hitrostih.

Pri beduinih so zelo pomembni domišljija, preteklost, zvok, glasba, pripovedništvo, nadnaravne sile, pa tudi druženje. Zbere se veliko ljudi in nekdo bo začel pripovedovati zgodbo. V naslednjem trenutku bo nekdo začel igrati na instrument iz bambusa, ki zveni psihadelično, in to te bo odneslo nekam drugam. Skoraj vsak večer smo imeli doma jam, kar je bila dvestoletna tradicija. S tem so povezani tudi različni plesi.

Ko sem začel raziskovati palestinsko glasbo, sem se torej želel pokloniti beduinski kulturi. Palestinski beduini so namreč v Palestini manjšina, zatirajo jih ne samo Izrael, ampak tudi Palestinci. Tudi palestinski narativ je v pristojnosti palestinske elite, manjšine so odrinjene. Želel sem torej raziskati glasbo svoje družine, jih prepričati, da izdamo ploščo. Imel sem znanje in povezave z glasbenimi založbami kot tudi znanje o beduinski glasbeni tradiciji. A za to niso bili zainteresirani.

Ko sem bil najstnik, se je začela druga intifada. Pokvarila je vse moje spomine. Ko sem delal v Freedome Theater, smo temu rekli načrtno uničevanje živčnega sistema Palestincev. Sistema, ki je ključen za ustvarjanje, razmišljanje, za nove ideje. Če ti uničijo živčni sistem, to pomeni, da se ne boš mogel učiti, da ne boš mogel ohranjati spominov, posebej ne lepih spominov. Ko si podvržen nasilju in zlorabam, se tvoj živčni sistem sesuje. In te zlorabe se dogajajo na različnih ravneh – doživljaš jih z očmi, ušesi, z razumom, ko gledaš, kako tvoje učitelje, brate, prijatelje, sorodnike pred tabo ubijejo. To se ne zgodi enkrat, ampak skoraj vsak dan, in to pet let, kolikor je trajala druga intifada. To nas je uničilo. Postali smo živi mrtveci, brez upanja, brez domišljije, brez izobrazbe. Pri 13. letih je bilo zame šolanja konec, saj so bile šole zaprte, prenevarno je bilo.

V Londonu sem bil (po selitvi, op. a.) povsem travmatiziran. Doživljal sem prebliske iz preteklosti. Grozno je, ko tvoja domišljija živi v takšni realnosti. Želel sem nekaj narediti v zvezi s tem. V Londonu sem se povezal z glasbeno sceno, poskušal uživati v glasbi. Glasba je bila zame zdravilna.

Ko sem šel prvič v Palestino, z namenom, da bi uredil družinski glasbeni arhiv, sem se v London vrnil z eno kaseto, na kateri je bila posneta glasba z beduinske poroke. Na dolgih sprehodih po Londonu sem jo poslušal in po dolgem času so se mi vrnili lepi spomini. Topli spomini na mamo, na družino, na ples in praznovanja. Zato sem čutil, da se moram vrniti, in po nekaj tednih sem se res. Takrat sem dosegel dogovor z lastnikom velike glasbene založbe, ki je imel kakšnih 12 tisoč kaset s palestinsko glasbo. Nekatere so bile uradno izdane, velik del pa ne.

Prva vinilna izdaja Palestinskega zvočnega arhiva je bila The Intifada 1987. Kakšna je zgodba za tem albumom?

Ja, našel sem ta album na kaseti, ki ni imel nobenih informacij. Bila je rumena kaseta z ročno napisano nalepko, na kateri je pisalo samo The Intifada — intifada, upor. In sem jo poslušal. Zvok zame sploh ni zvenel "palestinsko" v običajnem smislu. Zvenelo je skoraj kot punk dance glasba, kar je bilo zelo nenavadno za palestinski kontekst. A besedila so bila povsem "palestinska". Govorila so o nakbi, o poti mladega otroka, ki mora zapustiti dom in oditi v begunsko taborišče ter tam ustvarjati nove spomine. V enem od besedil je podoba najstnika, ki na ramenih nosi družinsko imetje med razseljevanjem. V bistvu je album pripovedoval o palestinskem trpljenju, ki je vodilo do prve intifade.

Kaseto sem poslušal znova in znova in čisto na koncu — ker je šlo za star način snemanja na kasete — se je snemanje nenadoma ustavilo, potem pa spet vključilo. Takrat so posneli imena sodelujočih kar na trak, namesto da bi jih napisali na ovitek. Pevec je tako začel naštevati vse sodelujoče: sestro Nariman, sestro Hanan, tri sestre, ki pojejo na albumu, in Mahmuda Darviša, najbolj znanega palestinskega pesnika, ki je pomagal napisati nekaj besedil. Začel sem raziskovati ime izvajalca, Riada Avada. Sprva nisem našel skoraj ničesar. Potem sem na Facebooku našel eno od sester in jo poklical. Takoj mi je začela pripovedovati zgodbo svojega brata. Povedala mi je, da je zaradi tega posnetka končal v zaporu. Album je posnel v dnevni sobi njihovega doma v Jeruzalemu v prvem tednu prve intifade leta 1987.

Avad je študiral elektrotehniko v Bagdadu in se je takrat ravno vrnil v Palestino. Zaradi svojega tehničnega znanja je znal ustvarjati zvoke in šume s sintetizatorji. Doma je zbiral pokvarjene klaviature, jih popravljal in iz njih ustvarjal vse te nenavadne elektronske zvoke, ki jih slišimo na albumu. Z enim samim mikrofonom in enim kompletom bobnov je skupaj s sestrami v treh dneh doma posnel celoten album. Potem so kasete kopirali in jih distribuirali po Jeruzalemu. Ena od pesmi, The Intifada, je postala zelo priljubljena med mladimi Palestinci, ki so se spopadali z izraelsko vojsko. Pesem spodbuja mlade, naj gredo na ulice in mečejo kamenje in molotovke v vojake. Prav zaradi te pesmi je ta način upora postal popularen. Glasba je zelo tesno povezana s palestinskim uporom.

Izrael je bil zaradi te pesmi zelo jezen in jo je hotel ustaviti. Zato so vojaki hodili od hiše do hiše in aretirali vsakogar, ki je imel kaseto ali jo poslušal. Zaplenili so vseh 3000 kopij omenjenega albuma in na koncu Avada tudi aretirali. Njegova sestra Hanan mi je povedala zgodbo. Bila je doma, ko ji je nekdo povedal, da so aretirali Riada. Nato so hoteli aretirati še njo, zato je zbežala v moški frizerski salon in se usedla med moške, pretvarjajoč se, da je moški, da je vojaki ne bi prepoznali.

Riada so zaradi tega albuma zaprli za tri leta in ga mučili. Hanan verjame, da je mučenje pri njem pustilo globoke psihološke posledice. Teden dni po izpustitvi iz zapora je umrl v prometni nesreči. Povedala mi je, da je bil še vedno travmatiziran in psihično izčrpan po treh letih samice in mučenja. Verjetno v takem stanju sploh ne bi smel voziti. Njegov avto je nekje med Jeruzalemom in Ramalo zapeljal s ceste na gorskem ovinku in umrl.

In od takrat - skoraj štirideset let - v družini nihče ni več govoril o glasbi, ki jo je ustvaril. Vse dokler nisem našel te kasete in stopil v stik z družino. Hanan je začela jokati takoj, ko sem omenil naslov albuma. Izgovoril sem samo ime kasete in takoj se je zlomila. Rekla je: "Nihče več ne govori o tem. Niti znotraj družine."

Osvoboditev

Ko sem poslušala glasbo iz arhiva, sem naletela tudi na angleško folk pesem Urgent Call for Palestine (v prevodu: Nujni poziv za Palestino) mlade pevke Zeinab Šat. Gre za izjemno močno skladbo. Sredi pesmi se glasba ustavi in zaslišimo sporočilo Kamala Naserja, palestinskega pesnika, pisatelja in uradnega govorca palestinskega odporniškega gibanja, ki obsoja sionizem in poziva k enotnosti med Palestinci in Judi. Nato zaslišimo strele.

Naser je bil ubit v atentatu. Prav zdaj pripravljam enega od njegovih albumov za izdajo. Bil je pesnik, hkrati pa tudi borec, politik, mislec in pisatelj. Zaradi svojega političnega delovanja in vloge pri ustanavljanju študentskih gibanj v Palestini v šestdesetih letih večkrat tarča izraelske vojske. Postal je eden ključnih intelektualnih in političnih glasov palestinskega gibanja. Izrael ga je zaprl, pozneje pa mu ni dovolil vrnitve v Palestino, zato je ostal v izgnanstvu.

Zakaj je ta njegov govor v pesmi Urgent Call for Palestine?

Režiser videa je bil Ismail Šamut, zelo znan palestinski slikar. Njegove slike so med najlepšimi in najbolj ikoničnimi palestinskimi deli. Posnel je samo nekaj videov in ta je bil eden od njih. Z Naserjem je posnel tudi intervju, v katerem je ta govoril o ideji palestinske osvoboditve. Da ne gre samo za nacionalno idejo. Ne gre samo za palestinsko zastavo ali kefijo, ne gre za ustvarjanje nove policije ali nove vojske. In tudi ne za anarhijo. Gre za resnično človeško potrebo po osvoboditvi, za svobodno povezanost med ljudmi in za razumevanje, da imamo vsi pravico enakovredno obstajati — ne na način, da ti nekdo drži pištolo na glavi, ampak v popolni osvoboditvi, kjer lahko poveš, kar misliš.

Pevka Zeinab Šat je bila Palestinka iz Gaze, odraščala je v Kairu. Zelo zgodaj jo je navdihnila egiptovska glasbena kultura. Njena sestra je delala na radiu Voice of Cairo, ki je bil takrat najpomembnejši radio v arabskem svetu. Nekega dne jo je vzela s sabo na radio in tam je spoznala različne pevce in umetnike, med njimi Lalito Panjabi, indijsko pesnico, ki je za Zeinab napisala besedilo za pesem Urgent Call for Palestine.

Zainab je pozneje uporabila poezijo več palestinskih pesnikov v svojih pesmih. Pela je v angleščini. Njen album je izšel v začetku 70. let, leta 1982 pa je bil med izraelsko invazijo na Bejrut zaplenjen.

Izraelska vojska je takoj odšla v kulturni oddelek Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) in zaplenila ves material. Ta album sploh še ni bil zares distribuiran. Le nekaj ljudi je imelo kopije, ostalo pa je bilo še vedno v arhivu, ki so ga Izraelci zaplenili.

Izraelska kuratorka je pozneje vzela album in video ter ju razstavila v muzejih v Tel Avivu in Jeruzalemu, ne da bi navedla umetnike, ki so sodelovali pri ustvarjanju. Vzela si je pravico, da je uporabila materiale, ki jih je zaplenila izraelska vojska, saj je preprosto imela dostop do njih.

To se je pozneje zgodilo še neštetokrat. Izrael zapleni palestinska umetniška dela in potem samo on odloča, kako bodo predstavljena, brez spoštovanja avtorskih pravic ali kakršne koli vključenosti Palestincev.

To me spominja na judovskega filozofa Walterja Benjamina in na vprašanje fragmentov ter na to, kako so bile med drugo svetovno vojno Judom odvzete umetnine, intelektualno delo in kulturna lastnina. In to je tudi oblika nasilja, ki jo živimo v Palestini. Gre za nasilje nad idejami, intelektualno lastnino, nad umetnostjo. Vse to nam je odvzeto.

Spomnim se konference v Palestini (Konferenca z naslovom Benjamin v Palestini, ki je potekala leta 2015 v Ramali, op. a.), na kateri je sodeloval tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. Prišel je skupaj s svojim prijateljem Udijem Alonijem, izraelskim filmskim režiserjem. Ta je že pred tem sodeloval z nami v Freedom Theatre v Dženinu. Skupaj smo delali film. Potem pa je uporabil materiale v svojem dokumentarcu brez našega soglasja, zaradi česar sem imel z njim velik spor. O tem je poročal Radical Philosophy Magazine. Rekel sem mu: "Kako lahko prideš na konferenco o kršitvah intelektualne lastnine in avtorskih pravic, medtem ko hkrati kršiš intelektualne in umetniške pravice Palestincev v tej sobi? In to še zanikaš!"

Nasilje oziroma genocid v Palestini pa ni samo nasilje nad ljudmi. Ni samo nasilje nad telesom, nad pokrajino ali nad zvočno krajino. Gre tudi za nasilje nad idejami. Kot da Palestinci sploh ne bi smeli imeti idej. Kot da ne bi smeli imeti lastništva nad svojim ustvarjanjem. Mislijo, da mi sploh ne bi smeli obstajati — zakaj bi potem sploh smeli imeti svoje ideje, svojo intelektualno lastnino?

Politično

Če se vrneva h glasbi Palestinskega zvočnega arhiva – ali je bila palestinska glasba v 60., 70., 80. letih prejšnjega stoletja znana in priljubljena tudi na Zahodu? Skupina Al Fažer, ki so ga sestavljali Palestinci v Kuvajtu, je konec 80. let nastopala v Berlinu.

Bila je dobro sprejeta. Tudi Zainab Šat je polnila nogometne stadione. Podobno kot danes, ko palestinski glasbeniki igrajo na nogometnih stadionih v Londonu, na Wembleyju.

Palestinski glasbeniki, filmski ustvarjalci in umetniki so mednarodno prisotni že desetletja. Palestinski filmi so bili prikazani v Cannesu, obstajal je odpor skozi umetnost, komunikacijo in kulturo že zelo zgodaj, že od petdesetih let naprej.

In tisto, kar je res strašljivo in tragično, je, da mora vsaka generacija Palestincev vse to začeti znova, od začetka. To, kar se je dogajalo v sedemdesetih in osemdesetih letih, je natanko to, kar počnemo znova danes. Tudi takrat so skušali doseči mednarodno javnost, jo mobilizirati, da se postavi na stran človečnosti. Zdi se neverjetno, kako zlahka je mogoče palestinsko pripoved pozabiti, medtem ko je sionistična propaganda tako globoko zakoreninjena v Evropi.

Mislim, da palestinski umetniki v svetovni umetnosti izstopajo na zelo poseben način, ker palestinska umetnost prihaja iz prostora globokega trpljenja. In prav to jo razlikuje od mnogih drugih umetnosti. Palestinska umetnost vedno nosi nekaj za sabo. Pride z nekim sporočilom. Nekaj ti želi povedati. Medtem ko je veliko umetnosti danes prazne, je sama sebi namen. Če umetnost ni politična, me osebno ne zanima.

Distribucija

Prav zaradi svojega političnega naboja je tovrstna umetnost za režime nevarna, kar je bilo očitno tudi pri palestinski glasbi. Poslušanje uporniške in patriotske glasbe je bilo vedno nevarno – še bolj pa distribucija teh posnetkov. Ljudje so lahko končali v zaporu že samo zaradi prodaje takšnih kaset ali plošč. Kako so se ti posnetki širili?

Temu pravim Zgodba o distribuciji. Med prvo intifado so te lahko izraelski vojaki kjerkoli na Zahodnem bregu ali v Gazi ustavili in preiskali. Iskali so predvsem tri stvari: orožje, kamenje in revolucionarne palestinske kasete. Če so pri tebi našli karkoli od tega, si lahko takoj končal v zaporu.

Predstavljajte si, da si lahko šel v zapor samo zaradi poslušanja določene vrste glasbe. Že to samo po sebi pove veliko o sionizmu in o tem, kako sistematično je ciljal palestinsko kulturo in komunikacijo.

To zgodbo mi je povedal Tarik, lastnik trgovine s ploščami in kasetami. Med intifado je imel pri glavni avtobusni postaji v Dženinu stojnico, kjer se je pretvarjal, da prodaja oreščke, v resnici pa je skrivaj distribuiral kasete.

Na ulici je imel majhen prenosni kasetofon, na katerem je predvajal glasbo. Ljudje so jo slišali in prišli do njega ter rekli: "Hočem to kaseto." On pa jim ni dal kasete neposredno, ampak vrečko oreščkov. Potem so morali iti do bližnje prodajalne falaflov, pokazati vrečko oreščkov in tam so dobili kaseto. Nekega dne je prišel policist. Prevrtel je kaseto nazaj in jo začel poslušati.

Pevec na tej kaseti je bil pripadnik verske manjšine Druzi, torej Palestinec z izraelskim državljanstvom, iz skupnosti, ki je podpisala sporazume o služenju izraelski vojski. Toda ta pevec ni hotel služiti vojske. Policist, ki je prišel preverjat Tarika, je bil oče tega izvajalca. Prav njega so poslali raziskovat Tarikovo distribucijo kaset njegovega sina.

Potem ko je bil Tarik šest mesecev kasneje izpuščen iz zapora, je našel nov način. Palestinske revolucionarne pesmi je začel presnemavati na stare kasete Zoharja Argova, slavnega judovskega pop pevca, da bi prikril njihovo distribucijo pred izraelskimi vojaki in policijo.

To se mi je zdela neverjetna zgodba. Sedel sem v Tarikovi trgovini in poslušal to pripoved, medtem ko sem okoli sebe videl ogromno kaset s hebrejskimi napisi, na katere so bile presnete palestinske revolucionarne pesmi in poezija. Zdelo se mi je genialno, da so glasbo distribuirali na tak način. In mislim, da si tudi ta zgodba zasluži, da se jo distribuira naprej.

Srečanje

S Palestinskim zvočnim arhivom in založbo Majazz si prizadevate ohranjati, promovirati in slaviti palestinsko glasbo. Ko pa so vas vprašali, ali je vaš cilj celoten arhiv digitalizirati, da bi ga ohranili, ste odgovorili, da ne. Lahko pojasnite, zakaj? Kakšen odnos želite, da imajo ljudje do arhiva in teh posnetkov?

To ni komercialni ali institucionalni projekt. Pravzaprav niti ni založba v klasičnem smislu. Gre za solo projekt, ki lahko postane marsikaj. Ne gre za označevanje in etiketiranje palestinske glasbe. Kar želim, je, da se ljudje potopijo v zgodbe - ne da samo naključno poslušajo zvoke, ker so jih našli na neki digitalni platformi.

Želim, da ljudje pridejo na poslušalske seanse in na pripovedovanje zgodb ter da se palestinski zgodbi približajo skozi drugačno naracijo. Želim, da ljudje domov odnesejo fizični predmet, povezan s to zgodbo. Mogoče bo nekega dne postal nekaj, na kar bodo navezani, nekaj, kar jim bo veliko pomenilo.

Mogoče bodo čez leta, v nekem zelo težkem političnem trenutku, ponovno zavrteli to ploščo ali kaseto in se spomnili tiste poslušalske seanse. In še vedno bodo čutili povezavo s to alternativno palestinsko naracijo — naracijo, ki nasprotuje podobi v mainstream medijih, ki Palestince predstavlja kot ljudi, s katerimi je težko ali nevarno živeti.

Ko imaš to kaseto ali vinil doma, kjerkoli na svetu, to postane neka vrsta srečanja, ki ostane s tabo. Mislim, da je prav to bistvo projekta. Nikoli nisem želel, da bi postal klasična mainstream založba z večjo produkcijo.

Te glasbe ne morem izdajati, ne da bi prej govoril z originalnimi izvajalci, dobil njihovo dovoljenje in se skupaj z njimi dogovoril o avtorskih pravicah in lastništvu. Zato je proces zelo počasen. Včasih preživim eno ali dve leti v pogovorih z originalnim izvajalcem, preden album izdamo – zato, da ga lahko izdamo skupaj, v točno v takšni obliki, kot si želijo sami.

Zahod

Med četrtkovim pogovorom v Ljubljani ste omenili, da pripravljate izdajo prve sodobne (torej ne arhivske) plošče palestinskega jazz glasbenika, ki živi v Evropi. To se zdi kot korak stran od tega, kar ste počeli doslej. Zakaj se vam to zdi pomembno?

To nas pripelje do še ene pomembne točke – živega arhiva. Do vprašanja, kako lahko Palestinci še vedno ustvarjajo in ostajajo kreativni med genocidom.

Mislim, da je to nekaj zelo globoko prisotnega pri Palestincih: potreba, da še naprej dokazujejo, da obstajajo, da še naprej ustvarjajo, tudi medtem ko se nad njimi dogaja nekaj tako grozljivega, kot je genocid. In iskreno, tako je bilo vedno. Mislim, da je večina palestinske umetnosti, ki jo danes vidimo, na neki način odgovor na genocid. Je odziv, reakcija na to.

Zato sem želel sodelovati tudi z umetniki, kot je Dirar Kalaš, ta izjemni palestinski jazz glasbenik, ki, četudi ni več mlad, nikoli ni bil zares slavljen ali prepoznan.

Zame ni pomembno samo to, da slavimo arhivske posnetke ali stare materiale. Pomemben je tudi živi arhiv — ljudje, ki še vedno vztrajajo pri ustvarjanju.

Danes živite v Londonu. Videli smo brutalno policijsko represijo nad protestniki v podporo organizaciji Palestine Action, ki so jo razglasili za teroristično, ker nasprotuje genocidu, pristransko medijsko poročanje, če že ne kar propagando, cenzuriranje propalestinskih glasov … Kako gledate na odnos do Palestine v Veliki Britaniji, pa tudi širše v Evropi in na Zahodu?

Danes smo priča velikemu obračunu z demokracijo in z idejo zahodnih demokratičnih vrednot, ki so bile ustvarjene po drugi svetovni vojni. In zdaj se kaže, da je bilo vse to v veliki meri lažno.

Ne strinjam se z idejo “dvojnih meril”. Mislim, da obstaja samo eno merilo. Govoriti o dvojnih standardih je včasih samo način pobega pred realnostjo in pred tem, da bi se ljudje res soočili s tem, kar se dogaja – razpadom demokracije in zahodnih vrednot. Palestinski genocid je razgalil celotni sistem.

Ne bi smeli izgubiti sedemdeset tisoč ljudi, šolstva, zdravstvenega sistema, komunikacije, svobode gibanja in vsega ostalega samo zato, da bi se pokazalo, kako krhke oziroma prazne so te zahodne vrednote. Ampak prav to se je zgodilo. In mislim, da je zdaj velika odgovornost ljudi na Zahodu, da dojamejo, kaj se je v imenu teh “zahodnih vrednot” dogajalo zadnjih sedemdeset let. Ker se stvari v resnici niso spremenile. Kar se je zgodilo med drugo svetovno vojno in med holokavstom, se dogaja tudi zdaj — in zgodilo se bo znova, lahko tudi belim ljudem, če se tega ne bodo zavedali.

Mislim, da je to sporočilo: ljudje se morajo zbuditi. Ljudje tukaj so zelo močno ujeti v te vrednote, v idejo teh vrednot. Pomembno je govoriti tudi o ideji solidarnosti. Ne moreš se postaviti v pozicijo solidarnosti, če si sam del problema.

Če si del problema, potem bodi iskren in priznaj, da si del problema — ali pa postani del rešitve. Ne moreš pa sedeti na varni, lepi poziciji in reči: “Zelo mi je žal, kako lahko pomagam?” Ne. Ti si del problema.

Kako prenehaš biti del problema, če živiš v državi, ki je zaveznica Izraela ali ki kupuje izraelsko orožje? Kaj lahko narediš v Evropi kot posameznik, ki se s tem ne strinja?

To je vaša politika, vaša zmešnjava. Sami morate vedeti, kaj lahko naredite, jaz vam ne bom dajal nasvetov. Razumeti morate, da imajo stvari, ki so se zgodile med drugo svetovno vojno, še vedno hude posledice. Ne slepite se, da živite v svobodnem, demokratičnem svetu. Še vedno se dogajajo zločini, le da se ne dogajajo vam.

Ni moja naloga, da za vas iščem rešitve; dovolj imate resursov in privilegijev, da to lahko naredite sami. Zagotovo pa rešitev ni sklicevanje na solidarnost; ste del problema.

Palestinci nimamo več časa. Smo povsem uničeni, utrujeni. Izgubili smo svoje bližnje, svoje spomine, svojo pokrajino, vse. A se kljub temu še vedno želimo pogovarjati. Še vedno smo tukaj.